Nikoli v življenju nisem bila zares popolnoma sama, a vse od otroštva sem čutila tisto praznino. Čutila sem kako ne spadam v ta svet, kako me nihče ne razume in kako sem v množici ljudi sama. Vse življenje sem se počutila kot človek, ki ga nihče ne opazi, ki ni vreden tega življenja, ki ni vreden biti srečen. In ta občutek je vedno znova še bolj podkrepil vedno isti stavek ljudi : »Eh ti ko si pridna, tebi pa res nič ne manjka«. Bilo je kod, da bi mi nekdo nož zarinil naravnost v srce in ga začel obračati. Bolelo je, ko sem videla ljudi kako vidijo samo tisto zunanjo iluzijo, ki so si jo ustvarili. Ko niso videli tiste bolečine, ki so mi jo zadajali s tem ko so mi dajali nalepke, me kategorizirali in sodili na podlagi zunanjega vtisa. Ko sem bila samo nekdo, ki je boljši ali slabši od nekoga. Ko nikoli ni bilo dovolj, da bi samo bila.

In ko so odšli »moji« trije moški je ta praznina, ta bolečina, ta občutek kako sem sama prišel še bolj na površje. Iskala sem prostor, kjer bi se lahko umirila in počutila varno. Kjer bi čutila stabilnost in podporo. In nenehno hrepenenje po pripadnosti in družini, je postal glavni vzrok neprespanih noči.

Za druge ljudi sem imela vse. Imela sem znanje o posmrtnem življenju, komunicirala in imela sem izkušnje s svojimi bližnjimi, pomirjena sem bila z njihovimi odhodi, imela sem svojo družino (en del v Nebesih in en na Zemlji), bila sem materialno preskrbljena,… A manjkal mi je tisti občutek povezanosti in zaupanja. Manjkala mi je temeljna stvar v življenju občutek ljubezni in svobode. Tisti razlog zaradi katerega je sploh vredno vstrajati in živeti. Manjkala mi je fizična izkušnja brezpogojne ljubezni in zaupanja.

Ob smrti mojih bližnjih so ljudje velikokrat rekli, da čas zaceli rane. A sama bi k temu dodala, da jih zaceli le takrat, ko si jih sam pripravljen zaceliti. Ne da bi se sploh zavedali vsi v življenju iščemo nekoga, ki bi bil priča našim najglobjim bolečinam. Nekoga pred komer se nebi rabili skrivati, nekoga ki bi videl preko zunanje iluzije globoko v našo dušo, nekoga ob katerem bi se lahko sprostili, se razjokali in nasmejali, nekoga ki bi mu zaupali in z njim čutili povezanost, nekoga ob katerem bi se počutili opaženi in sprejeti, nekoga ki bi nas objel in rekel da je vse vredu, nekoga ki bi nas znal podpreti, nekoga ki bi v tišini sedel ob nas in samo bil, nekoga ki bi nas samo poslušal, nekoga  za katerega bi vedeli da bo vedno verjel v nas, nekoga ob katerem bi čutili mir v sebi, nekoga ob katerem bi se čas ustavil, nekoga ob katerem bi se počutili varni in ljubljeni, nekoga ob katerem bi čutili svobodo, nekoga ob katerem bi čutili da nismo sami na tem svetu… A dokler se ne sprijaznimo s tem in si priznamo, da to zares iščemo, tega ne moremo najti ne v sebi in ne v okolici.

V tej poplavi materilanih stvari in nekoristnih informacij veliko ljudi še vedno verjame, da je ljubezen spreminjanje človeka po svojih standardih in merilih. Še vedno veliko ljudi ne ve, da ljubezen ne izbira, ne kategorizira in ne sodi.

In veliko ljudi še vedno ne ve, da se občutek pripadnosti in ljubezni skriva v tem, da je posameznik viden takšen kakršen je, ne takšen kakršen si želiš, da bi bil.