Bil je eden tistih dni, ko so v meni divjale bitke. Postajala sem vse bolj nemirna in neodločna. Postajalo me je vedno bolj strah. Dokler se  nisem zaustavila. Vprašala sem se česa me je pravzaprav strah. In dobila sem odgovor: Strah me je, da bom ponovno izgubila sebe. Da bom izgubila svojo unikatnost. Da me bo množica poteptala.

Vse življenje sem gara za to, da bi se ponovno spomnila in našla sebe. Sedaj sem sebe našla in strah nemoči, ki sem ga čutila celo življenje se je prebudil in mi rekel, kaj pa če tega ni pametno kazati ostalim. Kaj pa če mi bo sistem ponovno odvzel tisto, kar mi je kot otroku že bilo odvzeto.

Videla sem, vsa tista leta šolanja, ko me je sistem prepričeval, kakšna moram biti in kaj moram početi, da bom uspešna in srečna. Vsa tista leta, ko so me na vsakem koraku prepričevali, da če nebom enaka kot ostali nikoli nebo nič iz mene. In vsa tista leta, ko so drugi misli, da vedo kaj je dobro zame. Počela sem raznorazne stvari, da bi pokazala, da nikoli nebom enaka ostalim in da me ni moč imeti pod nadzorom. Bila sem veliki upornik sistema. Do trenutka, ki mi je zrušil življenje in mi pokazal mojo pot. Da sem se spomnila kdo resnično sem in ponovno našla sebe sem moral iti čez bolečo lekcijo življenja. Smrt svojega očeta…

Če sem želela iti naprej sem se morala nehati upirati in začeti sprejemati. Sprejemat sebe, svojo senco, svojo nepopolnost, mnenja okolice in njegovo odločitev. Morala sem sprejeti, da moje življenje nikoli nebo enako življenjem množice ljudi. Da bom vedno hodila svojo unikatno pot. In, da bom vedno le jaz tista, ki bom izbrala kaj mi pomeni več. Ali sreča v svojem srcu, ali v očeh drugih ljudi.

In danes sem srečna. Kljub temu, da še vedno boli in solze še vedno pritečejo sem srečna. Srečna sem, ko lahko prisluhnem sočloveku in sem priča njegovemu življenju. Srečna sem, ko vidim tiste skrite zgodbe ljudi in razumem bolečino, ki jim jo zadajajo. Srečna sem, da lahko brez sodbe občudujem ljudi, ki zberejo pogum in povedo tisto kar jih najbolj teži in straši. Srečna sem, ko vidim nepopolne ljudi v vsej njihovi popolnosti. Ko vidim njihov strah, da ne bodo sprejeti, ker jim je nekoč nekdo rekel, da zanj niso dovolj dobri. Ko vidim te strahove, a najbolj me očara, ko za temi strahovi vidim njihovo resnično lepoto, ko vidim kako zelo lepi so v resnici pa tega sami žal ne opazijo. In tista nepopolnost, ki jim povzroča toliko bolečine, a jih v resnici dela tako zelo simpatične in unikatne. In vidim, da ne potrebujejo nič drugega kot to, da nekdo verjame v njih. Da jim nekdo da vedeti, da zaradi tega kar so, so dovolj. In srečna sem, ker vem, da bo nekega dne prišel tisti trenutek, ko se bom imela čast zazreti v tvoje oči in ti povedati kako zelo vreden/a si tega življenja.