Ljudje smo družabna bitja in naše naravno stanje je, da se povezujemo z drugimi ljudmi. Vendar kaj kmalu naše povezovanje preide na čustveno raven, kjer se začnemo z ljudmi navezovati. Vzrok našega navezovanja tiči v naši nesigurnosti vase, strahu pred tem, da bi bili sami, iskanju ljubezni in varnosti zunaj sebe. Torej v naših otroških ranah. Ker nezavedno stremimo k temu, da te rane zacelimo naša podzavest v drugih ljudeh in stvareh prepozna obliž za našo rano. Čustva se prebudijo in vzpostavi se globoka vez, ki se je velikokrat sploh ne zavedamo. Ob tako močnih vezeh ne čutimo vedno samo ljubezni, ponavadi ob takšni osebi čutimo celotno paleto čustev. Pogostokrat se nam lahko zgodi, da čutimo jezo in nezaupanje, saj nam nezavedno nenehno pritiska na našo rano. Zaradi močne čustvene vezi imamo občutek, da nam ta oseba daje varnost in zadovoljuje naše potrebe. Ter, da sami brez te osebe nebi zmogli. Tako svojo izpolnjenost, srečo in smisel namesto v sebi najdemo zunaj sebe v odnosu z drugim človekom. In našo rano skrijemo pred samim sabo.

In ko nastopi čas za odhod obliž s katerim smo krpali rano odpade. Kar naenkrat izgubimo ves občutek varnosti, izpolnjenosti, sreče, smisla in imamo občutek, da se nam je življenje podrlo. Začutimo bolečino, strah in nemoč. A v resnici se nam ni podrlo življenje. Razbila se nam je samo iluzija, ki smo si jo ustvarili z namenom zacelitve svoje rane. Podrla se nam je naša lažna predstava, da lahko izpolnjenost najdemo zunaj sebe. Naša rana, ki smo jo skrivali in tlačili je ponovno prišla na površje. A po drugi strani smo dobili novo priložnost, da zacelimo rano, ki smo jo do sedaj nezavedno krpali. Da obrnemo svojo perspektivo in se vprašamo: »Kako lahko sam sebi dam tisto, kar želim in pričakujem od drugih?«