Ob smrti svojih bližnjih se ljudje potiho in v strahu sprašujemo »ali je z mojim bližnjim vse vredu…«. Vsak izmed nas globoko v sebi čuti, da s smrtjo naš bližnji ni kar tako izginil. Veliko ljudi verjame, da se s smrtjo življenje ne konča, saj čutimo močno prisotnost svojih pokojnih, prepoznavamo znake in dobivamo sporočila. Vendar tega pogostokrat ne upamo deliti z ostalimi. Že tako se počutimo drugačni in majnvredni zaradi izgube bližnjega in strah nas je, da bomo še bolj izločeni če bomo priznali, da se pogovarjamo s preminulim in prejemamo njegove znake. Strah nas je ponovnega razočaranja, zato se ujamemo v svojo lastno bolečino in v nas se ustvari konflikt.

A zakaj v nas nastane ta konflikt?

Kot otroci smo popolnoma verjeli in zaupali v duhovno življenje. Ni nam bil pomemben denar, status, naziv, materialne stvari,… Nismo poznali strahu in delovali smo iz srca. Nato smo v stiku s strahovi, razočaranji, jezo, nezadovoljstvom,… drugih ljudi začeli počasi zapirati svoje srce in verjeti, da je strah, skrbi in razočaranje realno življenje. Pozabili smo, da smo na ta planet prišli izkušat različne stvari in situacije z namenom, da uravnovesimo materialno z duhovnim. Ter, da naše materialno življenje postane odraz naše brezpogojne ljubezni in ne strahu.

Zaradi svojega notranjega konflikta tako utišamo tisti glas znotraj nas, ki nam potrjuje, da je to kar čutimo resnično. Tisti tihi glas, ki nam potrjuje, da s smrtjo ničesar ne izgubimo, temveč dobimo priložnost, da ponovno odpremo srce in zaupamo vase.

Več o medijstvu in komunikaciji s preminulimi najdete tukaj.