Eden izmed mojih največjih izzivov, ki me spremlja že kar lep del življenja je slediti svoji intuiciji in živeti svoje življenje v skladu z narekom svoje duše.  Vedno znova se nekje na poti spotaknem in s solzami v očeh obležim na tleh. Občutim samoto in odrezanost od življenja, na plano se prikrade tisti občutek »spet nisi naredila dovolj«, »nisi dovolj dobra«. Solze se ulijejo po licu in na dan ponovno privre »zakaj vedno jaz??«. Po smrti svojega očeta in dedka sem se neštetokrat s solzami v očeh spraševala: »Zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni?«, »Zakaj že tako zgodaj?«, »Zakaj me nihče ne razume?«, Zakaj moram sama rinit čez tako težko stvar?«, »Zakaj jaz?«,…

Ni prijetno obležati na tleh in občutiti samoto. A brez, da bi spoznal svojo največjo temo, ne moreš uzreti svoje svetlobe.  Moraš občutiti samotno in temno noč, da spoznaš vrednost svetlega dne. Ni dovolj, da prebereš knjigo ali dve, se udeležiš tečaja, si govoriš pozitivne afirmacije. Dokler se ne ustaviš, si pogledaš v oči in iskreno priznaš s čim v življenju nisi zadovoljen, ne moreš mirno korakati naprej. Saj te bo vedno znova na tla podrla ista stvar. Potreben je proces, ubrati spremembe in vzpostaviti drugačen odnos do sebe. In ni lahko sprejeti, da te nihče zunaj tebe ne more osrečiti in razbremeniti nezadovoljstva, ki ga čutiš do življenja. V tebi je moč, da se daš v ječo ali se je osvobodiš. Saj zunaj tebe ni nikogar, ki bi stvari naredil namesto tebe, so samo ljudje, ki ti kažejo odnos, ki ga imaš do samega sebe.

Zato je pomembno sebi dati tisto, kar nikoli nisi dobil in je ustvarilo praznino, ki te skeli in boli. Sebi moraš postati najbolj ljubeč starš, najboljši prijatelj, najbolj podporni partner in najbolj modri svetovalec. Preprosto vzljubiti moraš sebe in si priznati, da takšen kakršen si, si dovolj.