Ko se zgodi smrt veliko ljudi v naglici prihiti do svojcev, izrekajo sožalje, pomagajo pri opravilih in obljubljajo večno pomoč. Ampak ti, ki si doživel izgubo, ti ki prejemaš stiske rok, objeme in prijazne besede ljudi v sebi hrepeniš le po tem, da bi ljudje že enkrat pozabili na svoje »pametne« nasvete, se v miru usedli k tebi, ti prisluhnili in vprašali: Kaj doživljaš ob smrti svojega ljubljenjega? In da bi to ponovili še drugič, desetič in stotič. In ne samo v dnevih okoli pogreba ko se »spodobi«, da si vzamemo čas in obiščemo svojce pokojnika.

Mnogo ljudi se sploh ne zaveda, da šele po letu, dveh,… človek, ki je doživel izgubo začne dojemati realno sliko, ki se je zgodila ob smrti bližnjega. Da smrt bližnjega povzroči tako močan šok, da je potrebno najmanj eno leto, da ta šok povsem popusti. Da človek potrebuje okoli eno leto, da sploh lahko začne resnično žalovati za pokojnikom. Da je smrt bližnjega lahko tako močna travma za posameznika, da si nikoli več ne opomore od smrti bližnjega. Da se mnogo ljudi zaradi »tempa življenja«, ki si ga sami ustvarjajo nikoli zares ne sooči z izgubo bližnjega in odžaluje. Da se potlačena bolečina in čustva, ki jim nismo dali možnosti, da se izrazijo ne dabi se sploh zavedali vplivajo na našo psiho in se odražajo na vseh področjih našega življenja. In najboljše kar lahko naredimo za človeka, ki je doživel smrt bližnjega je, da prisluhnemo njegovi zgodbi.

Že kar nekaj let nazaj sem nekega sončnega dne hodila po Koroški cesti v Mariboru. Že od daleč sem videla kako pri avtobusni postaji stoji starejši moški v umazanih oblačilih, pouriniran po hlačah in pijan. Mimo njega je hodilo ogromno ljudi in vsi so se ga v velikem loku izogibali. Srce me je zabolelo, ko sem videla kako vsak v svoji naglici hiti mimo in se ga na daleč izogiba. Vsi so videli le smrdljivega, umazanega klošarja, ki jim je prekrižal pot v njihovem prenatrpanem urniku. Po obrazih sodeč sem videla, da v njem nihče ni videl človeka vrednega spoštovanja. Ljudje so s sodbami na obrazu hodili mimo njega, vendar jaz sem začutila spoštovanje in občudovanje do tega človeka. Usulo se mi je nešteto misli in vprašanj… Kaj pa če je imel samo slab dan? Kaj pa če je izgubil nekoga, ki ga je imel zelo rad? Kaj pa če nikoli ni imel koga, ki bi mu pokazal in dal ljubezen? Kaj pa če je bil nekoč uspešen in je doživel veliko tragedijo, ki ga je povsem zlomila? Kaj pa če nikoli ni imel koga, ki bi verjel vanj in prisluhnil njegovi zgodbi?… Pomislila sem, kaj pa, če bi bil to moj oče, ali bi bila zaradi tega tudi jaz manjvredna? Ali si zaradi tega kakšen je in kako ga označujejo drugi nebi zaslužil mojega spoštovanja?… Bil je samo človek, v mojih očeh nič boljši in nič slabši od mene.

Še danes nevem kdo je bil, vendar je v meni nekaj premaknil. Tudi sama sem takrat nisem ustavila, vendar ga do danes nisem pozabila.

V težkih trenutkih življenja, ko ti srce krvavi in življenje razpada na miljone koščkov nihče ne potrebuje »pametnih« nasvetov in sodb, temveč le nekoga, ki bo ob tebi, te primil za roko in rekel: »Lahko padeš!«. Nekoga, ki te nebo poskušal zaščititi pred tvojo bolečino, temveč te bo spodbujal da jo izraziš. Nekoga, ki bo prisluhnil tvoji zgodbi in jo zapisal. Nekoga, ki bo brisal tvoje solze in se smejal skupaj s tabo. Nekoga, ki bo iskren do tebe. Nekoga, ki ga nebo strah tvojih močnih čustev in turbolenc. Nekoga, ki bo razumel, da potrebuješ čas zase. Nekoga, ki bo vedel, da brez, da bi sprejel temo ne moreš sprejeti svetlobe. Nekoga, ki ti bo pustil izkušati vzpone in padce, bolečino in radost. Nekoga, ki ti bo pustil živeti!