Spominjam se kako sem se po nenadni smrti očeta, po tistem prvem šoku ki sem ga doživela vrnila nazaj v »realni« svet. Takrat sem hodila na faks in prvi opravek ki sem ga imela je bil izpit. Dva tedna po očetovi smrti sem se povsem prepričana da drugi razumejo kaj doživljam odpravila na izpit in doživela sem hladni tuš. Pribilo me je ob tla ko so iz profesorjevih ust zletele besede: »Nič  ne moreš, treba je iti naprej. Terenski dan, ki si ga izpustila boš morala opraviti naslednjič, ker so tereni obvezni in ga težko opravičim«. Šokirana sem obstala odprtih ust ko me je dosegel njegov hladni poizkus »tolažbe«. Roko na srce ampak sem pričakovala, da bo izobražen človek kot je in na položaju kot je zmogel vsaj kanček človeškosti, vsaj kanček sočutja v tistih dveh besedah, ki jih je izrekel verjetno bolj zaradi dolžnosti in zadrege. Verjamem, da je bil njegov namen dober in mi je želel samo najboljše, vendar me takrat ni prepričal, temveč povsem dotolkel. Bila sem žalostna, bila sem jezna, bila sem obupana, vrelo mi je iz vseh koncev. Očitala sem mu nečloveškost, bolelo me je. Bolelo me je dejstvo, da sem bila otrok ki je izgubil svojega starša in od človeka na vodilnem mestu, od človeka ki je imel moč delati dobro dobim še poslednji udarec, kot, da to kar se mi je zgodilo ni bilo dovolj. In tisti en teren na katerem nisem bila zato ker smo imeli pogreb ni imel dovolj tehtnega razloga. Pomislila sem, da bi bilo veliko lažje, če bi bila mrtva, takrat bi se vsaj delali da jim je mar zame, ne pa da se počutim kot, da me življenje biča iz vseh strani. In na to sem pomislila še velikokrat, velikokrat na svoji poti žalovanja.

To je bil samo eden izmed dogodkov, ki me je po eni strani močno prizadel, a po drugi strani mi je, dal gorivo, da spremnim tisto kar potrebuje spremembo. Spoznala sem, da se ljudem niti sanja ne kaj doživljam in kaj se z mano dogaja. Da se jim niti ne sanja kaj je tisto kar v takšnih časih resnično potrebujem in kako bi mi lahko samo ena iskrena beseda olajšala življenje. Spoznala sem, da ljudje sploh ne razumejo ljudi, ki izgubijo bližnjega, da k njim sploh ne znajo pristopiti, raje se jih izognejo.

Razočarana sem spoznala, da zunaj mene ni nikogar, ki bi mi po izgubi znal olajšati mojo pot. Da ni nikogar, ki bi me poslušal, ki bi me razumel, da ni nikogar  ki bi mi zares dal odgovore ki sem jih potrebovala. Edini zaveznik, ki sem ga v tistih težkih časih imela je bila knjiga James Van Praggha Zdravljenje žalosti in s to knjigo v roki sem se podala na pot svojega žalovanja. Ni bilo lahko, a v sebi sem imela upanje, da mi bo uspelo, da bo nekoč boljše. Učila sem se iz svojih napak in stvar, ki se mi je najbolj vsedla v srce je  dejstvo, da človek ob izgubi ljubljenega potrebuje nekoga, ki je priča njegovi zgodbi. Nekoga ki mu resnično prisluhne, ki ga ne obsoja temveč je sočutna priča njegovi zgodbi, njegovi bolečini.

Večina ljudi nikoli zares ne preboli odhod svojega bližnjega in ta odstotek se giblje krepko proti 100%. Velika večina ljudi odhod bližnjega potlači globoko vase, saj ima občutek, da jih nihče ne posluša, da jih nihče ne razume in da so breme ljudem ki imajo »srečno« življenje. Tako se veliko ljudi znajde samih s svojo bolečino s katero ne ve kaj storiti. A recept kako ozdravimo svojo bolečino ob izgubi bližnjega je ravno v tem, da svojo zgodbo delimo. Da jo povemo 1x, 2x, 100x saj vsakič znova spoznavamo nov vidk našega dojemanja življenja, vsakič znova spoznavamo ranjene delčke sebe in jih sestavljamo v celoto.