Select Page

Vedno znova in znova me pretrese ugotovitev kako primitivni smo ljudje. Konstantno živimo mimo sebe in mislimo, da smo nekaj »več«. Mislimo kako zelo smo inteligentna in razvita bitja, a pozabljamo na tiste primitivne stvari, ki jih počnemo vsak dan samo zato, da bi bili boljši od nekoga. Pozabljamo, da nismo vsemogočni, in da je nad nami veliko več kot si sploh lahko domišljamo. Zato sem se odločila, da vam razkrijem zgodbo.

Začne se točno tako, nekoč v davnih časih… Ko ljudje še niso imeli elektrike in so zato, da so se lahko preživeli obdelovali njive in travnike. V naši prelepi dravski dolini, ki je znana po bogatih pohorskih in kozjaških gozdovih je bilo splavarjenje ena izmed kar pogostih in za tisti čas tudi dobičkonosnih panog. Les, ki so ga posekali so zvezali v splave in se podali po Dravi navzdol, kjer so nato splav razvezali in les prodali. Domov so se nato vračali po kopnem s prevoznimi sredstvi primernimi za tisti čas. Nikoli se pravzaprav niso vračali s splavom nazaj domov, saj je bil splav narejen za plovbo s tokom reke in ne proti toku. Živeli so zadovoljno in preprosto življenje. Živeli so v ritmu z naravo in zavedali so se, kaj pomeni iti s tokom življenja. In potem je človek iznašel motor. In začel z ladjo pluti proti toku. Industrializacija, doba ki bi naj človeka popeljala na povsem nov nivo življenja, ki izgleda veliko boljši in lepši. Vendar tisti, ki znajo vsaj malo pokukati za tančico, lahko vidijo, da je bil to samo znak za še en padec v zavesti človeka. Še en padec, ki je pripeljal do praznine, ki jo v sebi čuti današnji človek.  Nekaj v psihi človeka se je kar naenkrat spremenilo. Človek je postal vsemogočen in začel udrihati po naravi. Začel se je upirati naravnim ritmom življenja in ga hotel spreminjati. Ljudje pred tem časom sicer niso bili tako izobraženi, kot mi, vendar so imeli nekaj kar mi danes tako zelo iščemo. Bili so srečni! A zakaj? Ljudje v tistem času niso imeli vseh teh bedarij, za katere mi mislimo, da so življenjsko pomembne. Vseh teh nefunkcionalnih materialnih pripomočkov in igrač, ki nam samo jemljejo naš dragoceni čas. Ljudje takrat so živeli z naravo in spoštovali naravne ritme življenja. Zavedali so se, da je življenje nenadomestljivo in da tisto kar ti življenje da in vzame moraš sprejeti s hvaležnostjo in ponižnostjo. Kja pa mi? Mi pa še umreti nebi hoteli, če nebi bila to edina stvar, ki ji nihče ne more ubežati.

Premalokrat se zavedamo, kako pomembno se je predati toku življenja in živeti v ritmu z naravo. Ker Življenje vedno poskrbi za vse, če mu le dovoliš, da ti to dokaže. Zanimiva a povsem resnična zgodba, ki govori o mojih prednikih sama po sebi pove vse. Kranerjevi so nekoč živeli v Avstriji nekje med koroškimi gorami. Nato so morali svojo posest prodati. S splavom so se podali po Dravi, namenili so se v slavonijo, kjer bi z denarjem, ki so ga imeli od prodaje kupili nov dom. Vendar življenje je imelo zanje drug načrt in tako je splav pri Falski pečini razneslo. Vsi so preživeli le zlatniki, ki so jih imeli so popadali v Dravo. Manjši del denarja pa je dedkov prapraded le rešil in tako kupil kos sveta ob Dravi. Kljub temu, da so bili namenjeni povsem drugam jih je tok življenja ponesel točno tja, kjer je danes moj dom. Niso se upirali temu toku, niso si za vsako ceno prizadevali da bi prišli do točke, ki so si jo oni zamislili. Ponižno in hvaležno so sprejeli kar jim je Življenje dalo, saj so vedeli, da so dobili točno tisto kar jim je bilo namenjeno. Bili so ob pravem času na pravem kraju.

Velikokrat se sprašujem kam je izginila ta hvaležnost in ponižnost do Življenja?? Kam je izginila ta hvaležnost do tistih, ki so bili pred nami? Kam je izginila ta hvaležnost do tistih, ki nas sedaj obkrožajo?… Če bi moji predniki rinili z glavo skozi zid tako kot to danes počnemo mi, mene nebi bilo tukaj kjer sem danes. Nebi govorila istega jezika, kot ga govorim danes. Nebi poznala istih ljudi, ki jih poznam danes. Nebi ugledala teh lepot, ki jih imam tako na dosegu roke. Moje oči se nebi mogle vsak trenutek spočiti ob pogledu na lepote Pohorskih in Kozjaških gozdov. Nebi mogla prisluhniti šumenju Drave in ugledati moči življenja, ki ga skriva vsem tako očitno na očeh.  Nikoli nebi bila takšna kot sem danes, tukaj in sedaj. Nikoli se nebi mogla naučiti toliko modrosti o Življenju, kot me jih uči ta košček sveta ob Dravi. In vi nikoli nebi brali te zgodbe in se sedaj zazrli v resnično lepoto, ki vas obdaja. Sreča je tukaj in sedaj, pred vašimi očmi. Samo opaziti jo morate kako se vam tiho smeji.

Članek je izšel v Selniških novicah št. 25 (november 2015)  >>POGLEJ TUKAJ<<